V današnjem poslovnem svetu lahko gospodarski subjekt preživi le, če je konkurenčen. Konkurenčnost pa je v veliki meri odvisna od davkov, ki jih podjetja plačujejo državi. Davki niso nič drugega kot stroški, znano dejstvo pa je, da je vse stroške mogoče zmanjšati. Poglejmo, kako.

Davčno načrtovanje znotraj ene jurisdikcije (države)

Davčno načrtovanje je mogoče znotraj ene davčne jurisdikcije in temelji na uporabi predpisov enega davčnega režima, pri čemer je treba opozoriti, da so predvsem zaradi togosti davčnih predpisov in prakse lokalnih davčnih in drugih državnih organov rezultati precej pod želenimi.

V zvezi z optimizacijo plačila davka od dohodkov pravnih oseb je potrebno ločiti dve različni možnosti zmanjšanja davčne osnove, in sicer:
- prenos davčne obveznosti na kasnejša leta,
- dokončno zmanjšanje davčne osnove.

Prenos davčne obveznosti na kasnejša leta

V tem primeru zgolj odložimo plačilo davka za eno ali več let in na ta način na primer premostimo trenutne likvidnostne težave v podjetju (pričakujemo, da bomo v prihodnjih letih davčne obveznosti lažje poplačali).

Navedene aktivnosti lahko podjetje realizira na več načinov:
- oblikovanje rezervacij,
- prevrednotenje in odpis terjatev,
- amortiziranje osnovnih sredstev po najvišjih amortizacijskih stopnjah, ki so davčno priznane.

Vse navedeno so lahko v določenih primerih davčno priznani odhodki, vendar se ob njihovi odpravi pripoznajo prihodki, ki jih je v letu odprave potrebno vključiti v davčno osnovo davka od dohodkov pravnih oseb. 

Ne glede na to da je odlog davka v tem primeru samo odložen, pa je prenos smiseln, saj se na ta način lahko izognemo plačilu davka v višini 2 %. Davčna stopnja v letu 2008 namreč znaša 22 % in bo v letu 2009 predvidoma padla na 21 %, od leta 2010 dalje pa bo stopnja obdavčitve znašala 20 %.

Dokončno zmanjšanje davčne osnove

Slovenska davčna zakonodaja dopušča tudi nekatere možnosti glede dokončnega zmanjšanja davčne osnove. To se doseže preko prilagajanja davčno priznanih prihodkov (ki naj jih bo za davčne namene čim manj) in davčno priznanih odhodkov (ki naj jih bo čim več) ter koriščenja davčnih olajšav:

• olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj,
• olajšava za zaposlovanje invalidov,
• olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju,
• olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje,
• olajšava za donacije,
• z letom 2008 ponovno uvedena investicijska olajšava. 

Mednarodno davčno načrtovanje

To ponuja več možnosti. Domača zakonodaja ga dopušča, opozoriti pa je treba, da je pri njegovi izvedbi treba spoštovati tako domače davčne predpise, kot tudi mednarodne davčne predpise oziroma davčne predpise države, ki jo za davčno načrtovanje uporabimo.

Mednarodno davčno načrtovanje je povezano z izrazom offshore oz. ugodnejšimi davčnimi jurisdikcijami. Izraz offshore ima pri nas negativen prizvok, kar je predvsem posledica negativnega odnosa davčnih in drugih državnih organov. Na tem mestu je treba poudariti, da mednarodne korporacije na tej podlagi dosegajo globalno obdavčitev po povprečni stopnji 3%. Podatki kažejo, da se približno polovica vseh finančnih transakcij izvede preko nekaj več kot 50 offshore jurisdikcij.

Ugodnejša davčna obravnava

V EU se vedno več podjetij poslužuje poslovanja preko offshore centrov znotraj EU, kar je logična posledica implementacije t.i. Parent subsidiary direktive, ki predvideva ugodnejšo davčno obravnavo med povezanimi družbami znotraj EU. Na podlagi te direktive so ugodneje davčno obravnavane naslednje transakcije:

• združitev družb,
• delitev družb,
• prenos premoženja,
• zamenjava kapitalskih deležev.

Prednosti offshore jurisdikcij

Prednosti, ki izhajajo iz poslovanja preko offshore centrov, so v prvi vrsti nižje davčne obveznosti (nižji davki, pavšalni davki) ter zagotovitev visoke stopnje anonimnosti. Večinoma ni zahteve po vodenju poslovnih knjig in sestavi letnega poročila. Postopek ustanovitve offshore podjetja pa je izredno hiter in poceni.