Pogosto se znajdemo v položaju, ko bi morali svoje pravice uveljaviti ali zaščititi pred sodiščem, torej začeti, sprožiti nek sodni postopek. Vendar pa je v večini postopkov za to, da bo sodišče našo vlogo (tožbo, pritožbo, ugovor, ...) sploh obravnavalo, potrebno plačati določen znesek sodne takse, ki lahko znaša od nekaj evrov do več kot 1.000 evrov. Če si takega stroška ne moremo privoščiti, je edina pot zahteva za oprostitev plačila sodne takse. Možnost uveljavljanja ali zaščite pravic namreč ne sme biti odvisna od premoženjskega stanja.

Ko ljudje slišijo za detektiva, je običajna reakcija "Aha, tisti, ki zasleduje nezveste može in žene." Gre za stereotip, ki ne niti približno ne zajame celotnega spektra opravil, ki jih detektivi v resnici izvajajo. Za začetek - detektiv ne zasleduje, ker mu to ni dovoljeno, pač pa opazuje in poizveduje ter zbira informacije. Angažiranje detektiva ne pride v poštev le pri kaznivih dejanjih, pač pa tudi kot pomoč pri zbiranju dokazov v drugih sodnih postopkih, kjer se pogosto znajdemo pred problemom: "Vem, da imam prav, a kako naj to dokažem?".

Morda je za slovensko uho besedna zveza "osebni stečaj" nekoliko nenavadna, morda doslej tudi nesmiselna, a zakonodajalec je poskrbel, da bo v prihodnje tudi v naših ušesih zvenela bistveno bolj domače in običajno.

S 1. oktobrom 2008 so namreč pričele veljati določbe oddelka 5.11. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določajo pravila postopka osebnega stečaja.

Vedno več uporabnikov se na nas obrača z vprašanji, kaj lahko storijo, ko jim imenovani zdravnik zavrne katero od pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot je odsotnost z dela zaradi bolezni, prošnja za zdraviliško zdravljenje ipd. Ugotavljamo, da je takih zavrnitev vedno več, pri nekaterih imenovanih zdravnikih lahko govorimo kar o sistematičnem zavračanju zahtev in predlogov, in to celo pri zadevah, ki so se še do nedavnega zdele samoumevne, kot je npr. odobren bolniški dopust v osmem mesecu nosečnosti.

Škandalozno in žaljivo do zavarovancev, ki plačujemo (! davki, prispevki!) zdravstvene storitve, pa je dejstvo, da so te zavrnilne odločbe s pravnega vidika pogosto pravo skrpucalo brez prave obrazložitve in s tem groba kršitev načela pravne države. Kvazi obrazložitev teh zavrnitev je navadno zreducirana na nekaj, kar zveni približno takole: "Na podlagi člena X predpisa Y mora zavarovanec za priznanje pravice A izpolnjevati pogoje B. Ker zavarovanec teh pogojev ne izpolnjuje, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te odločbe."

Nismo pristaši pravdanja in pritoževanja za vsako ceno. A ob takšnem cinizmu, ki ga država očitno molče tolerira, lahko rečemo le: nikar se ne pustite na hitro odpraviti, pritožujte se in borite se za svoje pravice! Če misli država začeti varčevati pri zdravstvu, naj, a naj pred tem po zakonitem postopku spremeni pravila, ki jih je sama postavila!

Da se zoper odločbo splača pritožiti (na komisijo za zdravstveno zavarovanje), priča nekaj uspešnih pritožb naših uporabnikov, ki so na ta način prišli do priznanja svojih pravic. En primer take uspešne pritožbe glede pravice do zdraviliškega zdravljenja, seveda očiščen osebnih in identifikacijskih podatkov, navajamo v nadaljevanju in upamo, da vam bo dobro vodilo in koristen pripomoček. Na mestu pa bo tudi opozorilo: dva primera si med seboj nista enaka, zato dobesedno prepisovanje celotne pritožbe toplo odsvetujemo.

Pogosto slišimo vprašanja, kot je "Za investicije v hišo moževih staršev nimam računov, samo priče. Ali bom lahko dokazala višino svojih vlaganj?" ali "Vem, da imam prav, a nasprotnikove priče bodo izpovedali drugače; kako naj prepričam sodišče, da mi bo verjelo?". Kako je torej z dokazovanjem v pravnih postopkih? Na kakšen način lahko nekaj dokažemo ali ovržemo?