Pogosto slišimo vprašanja, kot je "Za investicije v hišo moževih staršev nimam računov, samo priče. Ali bom lahko dokazala višino svojih vlaganj?" ali "Vem, da imam prav, a nasprotnikove priče bodo izpovedali drugače; kako naj prepričam sodišče, da mi bo verjelo?". Kako je torej z dokazovanjem v pravnih postopkih? Na kakšen način lahko nekaj dokažemo ali ovržemo?

Sodišča odločajo na podlagi dejstev. Primer: če sodnik ugotovi, da je nekomu nastala pravno priznana škoda, da je ta škoda posledica protipravnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in nastankom škode in da je tisti, ki je ravnal protipravno, ravnal z naklepom ali malomarnostjo, prisodi oškodovancu denarno odškodnino.

Ali ta dejstva obstajajo ali ne (ali je res nastala škoda in kakšna je njena višina, ali je škoda res posledica ravnanja oškodovalca ali pa je morda nastala po naključju ipd.) pa sodnik presoja na podlagi dokazov, ki jih ima na voljo. Če si dokazi nasprotujejo (npr. iz listin izhaja nekaj, priča pa trdi nekaj drugega, mora sodnik povedati, kateri dokaz šteje za verodostojnega, in to tudi prepričljivo obrazložiti.

Načelo proste presoje dokazov

Načelo velja v vseh sodobnih pravnih redih, tudi slovenskem, in pomeni, da sodnik pri presojanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana in katerih ne, ni vezan na nobena formalna dokazna pravila. To pomeni, da ne sme a priori (vnaprej) "bolj verjeti" oziroma dati večje teže listini kot priči, izvedencu bolj kot listini, Slovencu bolj kot Italijanu, priči, ki nastopa bolj energično, bolj kot priči, ki nastopa zadržano, listini v fizični obliki bolj kot listini v elektronski obliki(!).

Delna izjema od tega pravila je določba, da javna listina (npr. potni list, lokacijska informacija) dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno - sodnik torej mora upoštevati njeno vsebino. Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

S čim se lahko dokazujejo dejstva - dokazna sredstva

Stranke v sodnih postopkih načelno niso omejene glede načina dokazovanja dejstev. Najpogostejša dokazna sredstva so naslednja:

Ogled: opravi se, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda (npr. potek sporne meje, kraj kaznivega dejanja, avtomobil, glede lastništva katerega poteka postopek).

Listine: pogodbe, računi, izjave, naročilnice, ponudbe dogovori, poslovna korespondenca med strankami, ... Sodišče se z njimi seznani tako, da jih prebere oziroma vanje vpogleda.

Zaslišanje prič: osebe, ki lahko dajo podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (ker so bile navzoče pri sklepanju pogodbe, ker so bile na kraju kaznivega dejanja, ko je bilo storjeno ipd.). Priče za praviloma zaslišuje ustno pred sodišče.

Izvedenci: sodišče jih uporabi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (npr. ugotovitev stopnje in trajanja telesnih bolečin, ki jih je trpel oškodovanec v prometni nesreči, ugotovitev vrednosti vlaganj v tujo nepremičnino).

Zaslišanje strank (v kazenskem pravu: zaslišanje obdolženca).