Predvsem v gospodarstvu se podjetja pogosto želijo izogniti tveganju, ki ga predstavlja prevzemanje pogodbenih obveznosti, sploh v fazah, ko dogovori še niso povsem usklajeni in še potekajo pogajanja. Zato se zgodi, da želijo z drugačnim poimenovanjem poudariti, da ne gre za pogodbo (za katere je vsem jasno, da prinašajo obveznosti), pač pa za nekaj manj, kar jim pušča več svobode.

Če stranke v svojem dogovoru, kakorkoli ga že poimenujejo, določijo medsebojne pravice ali/in obveznosti, gre za pogodbo, ki ima pravne učinke, ki so v tem, da lahko stranke uveljavljajo svoje pravice in da imajo pravico od druge strani zahtevati, da izpolni svoje obveznosti; v skrajnem primeru tudi po sodni poti.

Če vsebuje sporazum npr. zgolj določbo "... stranki bosta vsaka zase preučili možnost skupnega nastopa na trgu ...", potem od nobene še ni mogoče terjati nekega točno določenega ravnanja (preučevanje je lahko tudi v glavah vodilnih delavcev). Ob dodatku npr. "..., pri čemer bosta vsaka zase izdelali tržno analizo ..." pa že lahko govorimo o konkretni obveznosti (ki je sicer slabo definirana) - njena neizpolnitev pomeni kršitev sporazuma in potencialno odškodninsko odgovornost stranke, ki obveznosti ni izpolnila.