Na prvi pogled se odgovor ponuja sam od sebe: tisti, ki škodo povzroči. Kaj pa, če je tisti, ki je škodo povzročil, otrok, hudo duševno prizadeta oseba, žival, stroj? In kako je v primerih, ko je tisti, ki je škodo povzročil, delal za nekoga drugega, npr. za delodajalca ali za državo? Kaj pa takrat, kadar ni mogoče ugotoviti, kdo je povzročil škodo - bo oškodovanec ostal brez odškodnine, ali lahko terja koga drugega? Primeri, ko za škodo ne odgovarja (izključno) povzročitelj, so številni. Poglejmo nekaj najbolj značilnih.

Odgovornost staršev in odgovornost otrok; odgovornost šole, skrbnika, druge ustanove

Otrok do 7. leta nikoli ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči. Za tako škodo odgovarjajo njegovi starši, in to ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta drugi zanjo odgovoren.

Mladoletnik od 7. do 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Za tako škodo odgovarjajo (tudi) mladoletnikovi starši, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Če za škodo odgovarjajo tako mladoletnik kot tudi starši, je njihova odgovornost solidarna.

Mladoletnik z dopolnjenim 14. letom odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, solidarno z njim pa odgovarjajo tudi njegovi starši, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.

Če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik (nad 7. letom), ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, če to zahteva pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje staršev in oškodovanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovarjajo.

Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik (glede na pravila, ki so napisana zgoraj), je odgovornost solidarna. Tisti, ki je v takem primeru plačal odškodnino, lahko od staršev zahteva povračilo, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.

Duševna motnja, duševna bolezen, prehodna nerazsodnost

Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu. Za škodo v takem primeru odgovarja tisti, ki je tako osebo dolžan nadzorovati. Odgovornosti se lahko reši, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti (npr. huda pijanost, omamljenost), je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Če je prišel v takšno stanje po tuji krivdi, odgovarja za škodo tisti, ki ga je v tako stanje spravil.

Odgovornost delodajalcev

Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

Delodajalec, ki je oškodovancu povrnil škodo, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska, če je delavec škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Pravna oseba (vključno z občinami in državo!) odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

Ostali primeri odgovornosti za drugega

Za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo kot posledico terorističnih dejanj, ter ob javnih demonstracijah ali manifestacijah, odgovarja država oziroma tisti, ki bi jo po veljavnih predpisih moral preprečiti.

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno.

Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik.  Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe oziroma prostora, iz katerega je stvar padla (tudi če je stvar vrgel nekdo drug).

Posebni zakoni določajo še posebne primere odgovornosti (za drugega): odgovornost države zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti; odgovornost države zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ipd.