"Besen sem, tožil jih bom za odškodnino!"

"Kaj pa se je zgodilo?"

"Bil sem dogovorjen za sestanek z direktorjem konkurenčnega podjetja, pa ni niti prišel niti sporočil, da ga ne bo. To je zdaj že tretjič, da je naredil to svinjarijo. Dovolj imam, zdaj naj plača!"

"Razumem, da si besen, ampak kako boš lahko dokazal obstoj škode in njeno višino?"

"?????" 

V primeru, ki ga ponazaraja zgornji pogovor, je oseba, ki napoveduje odškodninsko tožbo, (že trejič) utrpela določeno neugodje in neprijetnosti. Izbubila je precej časa, ki ji ga že tako vedno primanjkuje. Bila je besna, jezna, razočarana, počutila se je ponižano in izigrano. Očutek za pravičnost nam pravi, da mora za to od stranke, ki je povzročila neprijetnosti, dobiti nekaj v zameno, neko določeno povračilo.

Toda pozor: izguba časa, neugodje, neprijetnosti, jeza, slaba volja in občutek izigranosti sami po sebi niso pravno priznane oblike škode!

Kadar terjamo odškodnino, lahko uveljavljamo samo tiste oblike škode, ki jih izrecno priznava in ureja zakon.

Katere oblike škode pozna zakon?

1. Premoženjska škoda (škoda na premoženju, na materialnih dobrinah):

• Navadna škoda (zmanjšanje premoženja); primer: poškodba vozila.

• Izgubljeni dobiček (preprečitev povečanja premoženja); primer: izpad dohodka, ker zaradi poškodbe vozila z njim ni bilo mogoče opravljati taksi prevozov.

2 . Nepremoženjska škoda (škoda na nematerialnih dobrinah):

• Telesne bolečine; sodna praksa poleg njih priznava tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (vožnje in čakanje na preglede, slikanja in preiskave ipd.).

• Duševne bolečine ZARADI (katerikoli drug razlog od naštetih ni pravno priznan):
  • zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. dolgotrajno okrevanje po poškodbi zaradi česar je potrebno opustiti rekreacijo, hobije in sploh vse običajne življenjske funkcije);
  • skaženosti (npr. brazgotine na vidnim mestih);
  • razžalitve dobrega imena in časti;
  • okrnitve svobode ali druge osebnostne pravice (npr. neupravičen zaporali pripor, poseg v zasebnost, zloraba osebnih podatkov ipd.);
  • smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega.

• Strah.

• Okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe.

Pogoj za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je, da stopnja telesnih in/ali duševnih bolečin in/ali strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Preprosto povedano to pomeni, da sodišče po vsej verjetnosti ne bo priznalo odškodnine za bolečine in strah zaradi površinskega ureza roke ali pri drugi podobni zanemarljivi poškodbi.

Do česa bi bili torej upravičeni v našem primeru?

Oseba, ki je v našem primeru zaman prišla na sestanek, bi skoraj gotovo lahko uveljavljala premoženjsko škodo - prevozne stroške. Z izgubljenim dobičkom bi bi šlo že teže, ker bi morala dokazati, koliko bi v času, ki ga je porabila za sestanek, ki ga ni bilo, zaslužila oziroma ustvarila. Ni nemogoče, da bi to dokazala.

Z zahtevkom po povrnitvi nepremoženjske škode pa skoraj zanesljivo ne bi uspela, ker ne bi mogla dokazati njenega obstoja. Tudi če je trpela ali trpi duševne bolečine (a zaradi česa? je bila razžaljena? je bila njena življenjska aktivnost zmanjšana?), le-te niso bile tako intenzivne in dolgotrajne, da bi bila zaradi njih upravičena do odškodnine.